Paul Gauguin (1848-1903), francoski slikar rojen v Parizu, umrl v Francoski Polineziji. Preden je postal slikar, si je služil kruh v mornarici in kot bančni uslužbenec. Gauguin je eden vodilnih francoskih slikarjev postimpresionističnega časa, čigar konceptualne metode so služile kot osnove slikarski umetnosti 20. stoletja. Sicer ga je slikarstvo pritegnilo 1874, ko je obiskal razstavo impresionistov in kupil številna dela Maneta, Moneta, Renoarja, Pissarroja in Sisleya. Skupaj s Pissarrojem in Cezanom je začel slikati in je z njimi razstavljal v letih 1880-1882. Družil se je s številnimi slikarji tistega časa. Po tem, ko je 1888 preživel nekaj časa z Van Goghom, je prešel od impresionistične tehnike, ki jo je dotlej uporabljal, na bolj izrazni stil (ekspresionistični), ki se je odražal predvsem skozi živopisne barve. Njegovo iskanje novega načina življenja, ki je moralo biti oddaljeno od civilizacije in bolj prvinsko ter iskreno, se odraža tudi v njegovih slikah, ki jih je naslikal po letu 1891, ko se je preselil na Tahiti in kasneje na različne otoke Francoske Polinezije. Tu je Gauguin odkril preprosto umetnost s ploskimi oblikami in divjimi barvami, ki so bile del neokrnjene narave. Vse to je kasneje s popolno iskrenostjo prenesel na slikarsko platno.
razlaga slike: Odkod prihajamo? Kdo smo? Kam gremo?
Gauguin sam je o tej sliki dejal:
V spodnjem desnem kotu otrok spi in tri ženske sedijo. Dve figuri, odeti v rdeče, si pripovedujeta svoje misli. Velika figura dviga roke in začudeno gleda dve ženski, ki sta tako drzni, da si upata razmišljati o usodi. Oseba v sredi trga plod. Dve mački pri nekem otroku. Bela koza. Neki malik skrivnostno in ritmično privzdignjenih rok, kot zgleda, kaže na oni svet. Dekle, ki sedi na tleh, posluša malika. Starka blizu smrti vse sprejema in se prepušča mislim. Ona zaključuje zgodbo. čudna bela ptica ob njenih nogah predstavlja odvečnost besed.
Gauguin je leta 1898 poslal sliko na razstavo v Pariz, kjer je neki kritik pripomnil: "Na velikem Gauguinovem platnu ni ničesar, kar bi pojasnjevalo alegorijo (v naslovu)."
Gauguin pa je napisal odgovor:
"Da, moj sen je neulovljiv in ne vsebuje alegorije; kakor je rekel Mallarme: 'To je glasbena poema, ki ne potrebuje libreta. Vsebina nekega nestvarnega in nedoumljivega dela je torej prav v tistem, kar ni izraženo; bistvo se dojema onstran barve in besed saj bistvo ni materialne narave. - Jaz hkrati slikam in sanjam, pred očmi nimam nobene konkretne alegorije. In ko se po končanem delu vprašam: Odkod prihajamo? Kdo smo? Kam gremo? ta misel nima več nič skupnega s platnom, izražena je z besedami, ki so povsem ločene na zidu, na katerega so napisane. To ni naslov, temveč podpis."
Pa še ena od avtorja prispevka:
Robert Hutinski: VAL
