Luca Giordano (1634-1705)
Luca Giordano je najpomembnejši italijanski slikar dekorativnih ciklov druge polovice 17. st.
Njegova slava je bila velikanska, čeprav njegova umetnost v času njegovega življenja ni bila v celoti razumljena. Izmed slikarjev napoletanskega baroka se je prvi oddaljil od prevladujočega tenebristično naturalističnega stila, ki je v Riberovem krogu tudi njega v začetku formiral.
Ko se je študijsko ustavil 1652 v Rimu, je še veliko eksperimentiral in se učil ob dosežkih drugih umetnikov, približal pa se je tudi beneškim mojstrom 16. st., predvsem Veroneseju. Velik vpliv nanj pa sta imela predvsem Pietro da Cortona in Rubens z značilno briljantno uporabo žarečih barv in z občutkom za gibanje ter dramatično akcijo.
Ob vzdevku >>Luca fa presto<<, ki ga je dobil zaradi sposobnosti izredno hitrega slikanja in lahkotnega ustvarjanja obsežnih in zapletenih kompozicij, se je dojemanja njegovega dela prijel tudi kliše, ki ga je označeval kot virtuoznega imitatorja različnih stilov drugih umetnikov, ob tem pa so seveda spregledovali njegovo veliko inventivnost polno bogate domišljije ob silno obsežni produkciji oltarnih slik, mitoloških podob in fresko dekorativnih poslikav palač ter cerkva.
Giordanov zgodnji razvoj je bil zelo pod Riberovim vplivom, po njegovem zgledu je naslikal tudi veliko doprsnih upodobitev filozofov, za katere je značilen natančen študij fiziognomije in izraza.
Slavni oltarni sliki (in situ) za cerkev San Agostino degli Scalzi, Napoli, iz 1658, pa že lahko imamo za primer iz obdobja, ko je umetnik izoblikoval svoj živahen baročni stil: Sv. Tomaž iz Villanove deli miloščino in Ekstaza sv. Nikolaja Tolentinskega sta naslikani v sijajnih toplih beneških barvah in svetlobi.
Iz tega časa sta tudi sliki Poklicanje sv. Mateja in Poklicanje sv. Petra, obe v Certosi di San Martino, Napoli, kamor se čez veliko let vrne in v svojih zadnjih letih ustvari mojstrsko fresko poslikavo Cappelle del Tesoro, z motivi starozaveznih heroin, v stilu svetlih zračnih vizij z odprtim središčem in koncentriranim dogajanjem ob robovih, ki že kažejo občutek za rokokojsko milino 18. st., čeprav prizori še vedno zadržujejo baročno strastno veličastnost.
V muzeju Capodimonte si lahko ogledamo Giordanovi zgodnejši deli, Poroka v Kani in Herodovo slavje, na katerih pridejo do poglavitnega izraza razkošne veronesejevske banketne scene, dobro pa je znal tako temo obravnavati tudi napoletanec Mattia Preti, ki ga je Giordano ravno tako občudoval.
V svetlejši paleti iz 1664 pa se morda kaže celo Poussinov vpliv ( Sv. Marija s svetima Joakimom in Ano ter Počitek na begu v Egipt, obe v cerkvi Santa Teresa a Chiaia, Napoli ), morda pa je v bolj nežnem občutju razpoznati tudi približevanje stilu Guida Renija. V poznih 70-tih je začel serijo fresko ciklov ( tisti v Montecassinu uničen ...), v cerkvi Santa Brigida, Napoli je Sv. Brigida v slavi inspirirana po Lanfrancovi freski iz kapele San Gennaro v napoletanski katedrali. Figure na pendentivih so drzno skrajšane z namenom, da se razporeditev v prostoru tako približa vtisu globine v sicer nizki kupoli.
Scene iz cikla Življenje sv. Gregorja Armenskega v cerkvi San Gregorio Armeno (Napoli) pa so nanizane v svobodnem kompozicijskem ritmu. V tem zrelem obdobju je med obsežnim delom za florentinske naročnike (kjer je meddrugim v poslikavi galerije v Palazzo Medici-Ricardi 1682 ustvaril eno svojih najodličnejših del, ki so s svojo zračnostjo in svetlobo vplivala na okus 18. st.) 1684 naredil tudi izredno delo Krisus izžene trgovce iz templja na vhodni steni cerkve Girolamini (Napoli ).
V aprilu 1692 je Luca Giordano odšel v Španijo, kamor ga je poklical španski kralj Karel II, ki ga je kmalu nato imenoval za dvornega slikarja, kjer je tudi ustvaril številna odlična dela (za Escorial, Toledo, Madrid). Po Karlovi smrti se 1702 vrne v Napoli, kjer se ob druženju s Francescom Solimeno ponovno poglobi v napoletansko tradicijo in Pretijevo slikarstvo dramatičnih kontrastov svetlobe in teme, kar je videti na šestih slikah v cerkvi Girolamini. V tem obdobju poslika tudi majhno kupolo že omenjene Cappelle del Tesoro v Certosi di S. Martino. Bolj vizionarna in temno senčena pa so njegova zadnja dela, freske v zakristiji cerkve Santa Brigida in sliki v cerkvi Donnaregina Nuova, Napoli, ki jih je sicer dokončal njegov učenec Giuseppe Simonelli.
Zaradi številnih naročil je imel Giordano tudi veliko delavnico s mnogimi učenci in posnemovalci, vendar pa je edino F. Solimena, ki je bil bolj njegov prijatelj kot učenec, lahko sprejel mojstrov bogat in raznolik koncept vezi s tradicijo. V 18. st. so ga zelo cenili, občudovala sta ga C.N. Cochin in J.H. Fragonard, vendar pa je z uveljavitvijo neoklasicizma njegova slava pojenjala. Umetnost Luca Giordana pa je bila v 20. st. deležna tudi precejšnje pozornosti ob prenovljenem zanimanju za baročno umetnost.
- Robert Hutinski: Labirint
