NIZOZEMSKI REALIZEM
Njihovi umetniki so se razvijali neodvisno od italijanske renesanse. Z Italijo so sicer imeli trgovske stike, vendar humanizem v italijanski meri niskoli ni prodrl v njihov prostor.
Njihov način upodabljanja izhaja iz natančnega in pozornega opazovanja resničnosti, realnega stanja, zato upodobitve največkrat prikazujejo podrobnosti iz realnega življenja; predmeti, oblačila, interieri, portretiranci in njihova osebnost,..... Na sicer nekoliko drugacen nacin, pa so vseeno prisli do podobnih rešitev in spoznanj kot njihovi italijanski sodobniki.
Ta prostor je bil v tem obdobju za razliko od Italije se vedno zelo srednjeveski v miselnosti.
Nizozemski slikarji zgodnjega obdobja - 15.stoletje: Brata van Eyck. Hugo van der Goes, Rogier van der Weyden
Jan van Eyck je s svojim slikarstvom dalec presegal svoj čas. Ustavrjal je v času ko so njegovi italijanski renesancni sodobniki sele spoznavali perspektivo, poskusali upodobiti naravno figuro ipd...
Natančno je opazoval stvarnost in slikal vse najmanjse podrobnosti iz obicajnega zivljenja. S svojim delom je takrat presegal nizozemsko srednjevesko miselnost, nacin slikanja. Nizozemski realizem je popolnoma njegova revolucija v slikarstvu. Velja tudi za izumitelja oljnega slikarstva.
Njegovo najbolj znano delo je:
Arnolfinijeva zaroka, ki prikazuje meščanski dvojni portret, prikazan v interieru, katerega je naslikal enako pazljivo, precizno in detajlno kot oba portreta. Dobro naslika tudi oblačila in draperijo, da dobimo obcutek pravega zameta. To delo, pa ima poleg stvarne upodobitve vkljucene tudi simbolne elemente: pes, ki pomeni zvestobo, simboli svetega krščanskega zakona ob njuni zaobljubi, ipd...
Mojster, ki je pomagal razširiti oljno tehniko
Oljna tehnika je tista, po kateri slikarji že stoletja večinoma najraje posegajo. Predstavljamo enega izmed najzaslužnejših mož za uveljavitev tehnike v evropski umetnosti.
Zasluge za to umetnostna zgodovina pripisuje predvsem bratoma van Eyck, med katerim je danes bolj znan Jan. V času, ko se je v Italiji prebujala renesančna umetnost, je tudi umetnost Severne Evrope doživljala spremembe. Nekateri so prepričani, da se ta s svojimi dosežki ne more kosati s firenški mojstri, a kljub temu resda še nekoliko gotiki zapisanemu Janu van Eycku mojstrstva nikakor ne moremo odreči.
Jan van Eyck se je rodil okoli leta 1390 v Maaseycku v bližini Maastrichta in umrl leta 1441 v Brugesu. Bil je dvorni slikar holandskega grofa Janeza Bavarskega, med letoma 1422 in 1425 pa slikar Filipa Dobrega. To je tisti burgundski vojvoda, pod katerim je Nizozemska postajala vse pomembnejša dežela, z mirom pri Arrasu leta 1435 pa je potrdil osvoboditev Flandrije izpod francoske oblasti. Jan van Eyck, ki so ga označevali kot umetnika, ki mu ga, kar se tiče 'art et science' ni bilo para, je pot večkrat ponesla v Španijo in na Portugalsko, nato pa se je leta 1430 ustalil v Bruslju, kjer je tudi umrl.
Novosti na dvoru Filipa Dobrega
Na dvor Filipa Dobrega je prinesel nekaj drugačnega, kot je bil vojvoda vajen od gotskih mojstrov. Svoja dela je zasnoval na zaznavanju svetlobe in slikanju podrobnosti, kar mu je izvrstno omogočala oljna tehnika. Pigmenti, zmešani z različnimi olji, so ustvarjale čvrste, goste slike z bleščečo površino. Tehnika, ki je bila drugod po Evropi še povsem neznana, je slikarjem omogočala tudi pretanjene barvne in svetlobne nanose.
Na Flamskem se je tako razvila slikarska tradicija, ki je temeljila na linearni perspektivi in prostorski igri svetlobe in sence, van Eycka pa se je prijelo ime 'Masaccio iz Flandrije.' Njegovo oravnanje z oljnimi barvami so poznejše generacije posnemale, kolikor so le mogle, in si prizadevale za realnost v njegovem duhu.
Danes je gotovo najbolj znana van Eyckova slika Portret zakoncev Arnolfini iz leta 1434. To je tudi delo, ki je pravi raj za urjenje v ikonografski analizi, portretiranca pa od sredine 19. stoletja prepoznavamo kot Giovannija Arnolfinija in Giovanno Cenami. Pred seboj imamo podobo moža, ki je dvignil svojo desnico v prisego, prav tako, kot danes to storijo ženini, ko obljubijo, da bodo zvesti možje. Zvestoba je poudarjena še z dvema simboloma. To namreč zaznamujejo tudi psiček in sandale, ki si jih je Arnolfini sezul, s čimer je zaznamoval svetost kraja, na katerem stoji, torej svetost samega zakramenta.
Najznamenitejši detajl Portreta zakoncev Arnolfini je konveksno zrcalo na steni. Zrcalo, ki je ključ do razumevanja celotnega dela, je obdano z medaljoni, na katerih so prizori iz Kristusovega pasijona. V samem zrcalu pa lahko vidimo celotno sobo, vključno z upodobljenim parom in še dvema osebama, ki sta priči poročnega obreda. Ta detajl pojasni tudi napis nad ogledalom, ki pravi, Jan van Eyck je bil tukaj (Johannes de eyck fuit hic). S pomočjo zrcala pa je uspelo slikarju sam prostor tudi optično razširiti. Za lažjo predstavo, za kakšen detajl gre, naj navedemo še mere celotne slike – 81,9 x 59,7 centimetrovTekst in razmišljanje: Robert Hutinski - Empirik
