Zakaj sploh uporabljati RAW?
Večno vprašanje ki si ga zastavlja vsak fotograf, vsaj na začetku svoje “fotografske” kariere.
Večina ljudi, ki vstopi v svet digitalnih zrcalno refleksnih fotokamer (DSLR) se že v trgovini, pri največkrat “slabo” poučenem prodajalcu in kasneje tudi pri prijateljih in znancih, ki jih kot “strokovnjaki” in “poznavalci” skrivnosti digitalnega fotografiranja vpeljejo v ta čudoviti svet sreča s stavkom: “Fotografiraj v JPEG-u, na uporabljaj RAW-a, je velik, barve so zanič, z njim ničesar ne pridobiš!”
Če ogromno fotografirate, potem pa enostavno odnesete digitalni medij (kartico) v najbližji fotolaboratorij, da vam izdelajo vaše fotografije, se z zgornjo fotografijo vsekakor strinjam in vam tudi sam svetujem isto početje. Če pa želite svoje fotografije najprej pregledati na svojem računalniku, slabe takoj zavreči, dobre fotografije pa v lastni postprodukciji obdelati, jim popraviti barve, nadzor beline, ostrino, kontraste, narediti izrez in poravnavo, skratka poskrbeti za brezhibno in kvalitetno fotografijo.
Kakšna pa je sploh razlika?
V dobrih svetlobnih pogojih narejene fotografije v JPEG zapisu in v najboljši kvaliteti so pogosto v primerjavi z RAW zapisom skoraj identične. In ko uporabnik ne vidi nobene opazne razlike začne po svetu razlagati, da je RAW samo izguba časa.
Napake, ki se pojavljajo pri takih “strokovnih” testiranjih so lahko tri:
- JPEG je dober v dobrih ali vsaj predvidljivih svetlobnih pogojih.
- uporabljal je slab RAW konverter ali pa ga samo ni znal uporabljati.
- razlik med RAW in JPEG ne smemo iskati samo v posledicah JPEG kompresije in količini detajlov, ki jih uspejo ohraniti. Zadevo je treba pogledati (in razumeti) malo bolj natančno.
Detektorji svetlobe (pixli) v fotoaparatu ne zaznajo razlike med barvami. Vsak pixel ima nad seboj rdeč, zelen ali moder filter, potem pa se iz skupin različno obarvanih pik ustvari slika. To seveda pripomore k nižji ostrini slike (razen pri Foveon senzorjih, kjer so po trije pixli postavljeni eden nad drugim in vsi trije skupaj ustvarijo samo eno piko na končni sliki), zato jo je treba kljub najboljši optiki vedno softwarsko doostriti z lokalnim povečanjem kontrasta.
Da bi nam bila slika bolj všečna, se ji (predvsem v kompaktnih aparatih) povečata še globalni kontrast in saturacija, se ji zmanjša šum in se ustvari lepa in praktična JPEG datoteka, že pripravljena za ogled na računalniku in tisk. Pred tem se uporabi tudi določena stopnja kompresije, ki datoteko pomanjša (če se odločite zu TIF namesto JPEG, kompresija ne uničuje podatkov). Poti nazaj ni. Vse informacije, ki so se v tem procesu izgubile, so izgubljene za vedno.
Kar je še huje, slika, ki pride iz senzorja, ima vsako barvo opisano z 4096 različnimi nivoji (pri nekaterih aparatih še več), po pretvorbi pa jih ima samo še 256. To je sicer še vedno dovolj, da ustvarimo 16 milijonov barv, kolikor naj bi jih zaznalo naše oko, vendar je pa lahko premalo, če hočemo sliko naprej obdelovati.
Predstavljajte si, da bi radi samo temnemu delu povečali kontrast: kar kmalu se prej zelo podobni nivoji sivine začnejo dovolj razlikovati, da se na enakomernih ozadjih pojavijo lise. Profesionalni fotoaparati pri izdelavi JPEG fotografije navadno minimalno ostrijo, spreminjajo kontraste ali dodajajo saturacijo, ker od profesionalnega fotografa pričakujemo, da mu je ohranjanje informacij za nadaljnjo obdelavo na računalniku bolj pomembno od takojšnje všečnosti fotografije. V boljših aparatih lahko tudi sami določimo, v kolikšni meri naj procesirajo sliko. Ampak če se že odločimo, da bomo sliko naknadno obdelovali, zakaj potem ne bi slikali RAW?
RAW datoteka pa se vsemu temu izogne in zapiše natanko to, kar pride iz senzorja. Je le kup modrih, zelenih in rdečih pikic različne intenzitete. Pri večini fotoaparatov so zapisane z 12 biti, torej ima tu vsak barvni kanal še vedno 4096 nivojev. Slabost tega zapisa je, da ni pripravljen za takojšen ogled na računalniku, ampak ga je treba odpreti v posebnih programih, namenjenih konverziji v običajne zapise. Torej programih, ki iz nje naredijo to, kar je pri direktnem JPEG zapisu naredil fotoaparat. Sedaj lahko vsaki sliki posebej spreminjate parametre kontrasta, ostrine, določate način ostrenja, sliko dodatno doosvetlite ali zatemnite in sproti vidite rezultate. Večina ljudi misli, da je to delo zelo zamudno, pa ni. Večina teh RAW konverterjev namreč omogoča t.i. batch processing: če imate skupino slik, ki potrebujejo enake nastavitve, jih lahko enostavno obdelate naenkrat. Večinoma ni treba vsake slike posebej odpirati, obdelati in zapirati, kot to običajno počnemo. Imamo serijo thumbnailov in ko na kakšnega kliknemo, se nam prikaže pripadajoča slika, ki ji drsniki nastavimo parametre in ko smo z rezultatom zadovoljni jo pošljemo v obdelavo, ki se dogaja v ozadju. Mi pa se lahko takoj ukvarjamo z naslednjo sliko.
RAW konverterji navadno omogočajo nastavitev več parametrov, kot jih omogoča sam aparat. Poleg klasičnega kontrasta, ostrine in saturacije so tu tudi kontrola korekcije šuma, krivulj, vinjetiranja, geometričnih napak, itd.
Rezultate vidite vnaprej, preden gre slika v procesiranje. Vse nastavitve, ki jih določite, se shranijo v posebni datoteki, sama raw slika ostane vedno nedotaknjena, torej se lahko čez določen čas odločite, da bi jo radi še enkrat razvili s popolnoma različnimi parametri, ne da bi zaradi prve obdelave karkoli izgubili.
Torej, iz navedenega je razlika in uporabnost enega in drugega zapisa več kot jasna, odločitev pa prepuščam vsakemu izmed vas.
Ko boste enkrat presegli prvi nivo digitalnega fotografa (obdobje, ko v laboratorij odnesemo kartico in pričakujemo dobre fotografije) in prešli na “višji” nivo, v katerem boste fotografije naložili na računalnik ter postali malo bolj kritični do svojega dela (s tem mislim, da bo končno kak neuspel posnetek hitro končal v košu), boste ugotovili, da med fotografiranjem v JPEG in RAW ni več veliko razlike.
Vsak fotograf na tem nivoju že pregleda vsako fotografijo, izbriše neuspele posnetke, uporabi orodje za kontrasre, pojača barvi razpon, uporabi orodja za izrezovanje in poravnavanje za popravljanje kompozicije ….
…. No in od tu naprej je razlika med uporabo zapisa v JPEG ali RAW še zelo majhna, seveda v smislu post produkcije oz. kasnejše obdelave fotografije. Vse zgoraj omenjene postopke naredi skoraj vsak od nas in mnogi vse svoje fotografije delamo v RAW-u, saj imamo nad svojim izdelkom popolni nadzor.
