Avtorske pravice v elektronskem svetu

Vir članka je iz spletne strani:

http://s4.invisionfree.com/OKOLJE/ar/t77.htm

Interpretacije avtorskih pravic in zakoni za njihovo zaščito so od dežele do dežele različni, zato v primeru dvoma raje prouči vsa pravila s tega področja ali se obrni na svojega odvetnika.

Osnovne informacije o zaščiti avtorskih pravic (copyright)

"Copyright" je zbirka pravic, ki pripadajo kreatorju originalnega dela – na primer knjige, članka, slike, posnetka…

Namen zakonov o zaščiti avtorskih pravic je promovirati uporabno umetnost in ob tem zagotoviti avtorju, ki je delo ustvaril, da dobi za to pravično odškodnino. Zakon zahteva, da je avtorsko delo v »otipljivi in realni« obliki, kar pomeni, da ne moreš zaščititi avtorskih pravic za pesem, ki si jo nekje zapel ali zgodbo, ki si jo nekje povedal, nisi pa nič od tega zapisal. Tvoje avtorsko delo, ki ga shraniš na disk ali objaviš na forumu, ima po vsej verjetnosti tako obliko, kot jo zahteva zakon. Ne škodi tudi natisnjena verzija.

Copyright je na voljo izključno za originalno delo – za tisto, kar si ga ustvaril sam. Ne moreš ponatisniti ali objaviti Shakespearovega soneta in zanj zaščititi avtorskih pravic na svoje ime.

Copyright in pošiljanje materialov

Svobodna izmenjava informacij v elektronskem svetu odpira kup vprašanj o tem, kdo so lastniki teh informacij. Je tekst, ki je dodan kot sporočilo na forumu še last pisca – avtorja sporočila? Kaj če ga drugi neprenehoma citirajo? Sem še vedno lastnik avtorskih pravic za napisana vprašanja in odgovore (FAQ), čeprav sem jih dal v uporabo javnosti?

Odgovor je DA, DA in še enkrat DA. Če je delo tvoje in si ga sam napisal, so tudi avtorske pravice tvoje.

Zmotno je mišljenje, da so informacije, ki jih zapišemo na forumu ali kjerkoli drugje v elektronskem svetu, predane v javno last. To ni res. Če narišeš sliko in jo razstaviš v galeriji, da jo vidijo tudi drugi, nisi dal zraven tudi avtorskih pravic. Le te so še vedno tvoje.

Kaj je javna lastnina?

Vse, za kar niso zaščitene avtorske pravice in je v javni lasti. To pomeni, da take materiale lahko vsakdo kopira in daje naprej zastonj, če pa želi kaj prispevati, lahko to stori prostovoljno.

Večina del, ustvarjenih pred letom 1922 (računano od leta 1994) ni več pod zaščito avtorskih pravic in so javna last. Prav tako lahko vsak avtor da svoje delo v javno last s pisno izjavo. To ne velja za materiale, ki so objavljeni na internetu. Tako je večina del, ki jih vidiš na spletnih straneh (tudi sporočila na forumih) pod zaščito avtorskih pravic.

Ali to pomeni, da moram prenehati s citiranjem sporočil drugih uporabnikov na forumih?

Ne. Ko napišeš sporočilo na forum, dovoljuješ drugim, da te citirajo ali pošljejo tvoje sporočilo naprej. V vsakem primeru je v javnih forumih citiranje v navadi, in lahko za vsa svoja sporočila pričakuješ, da bodo citirana ali celo poslana na druge naslove.

Pišem članek za časopis. Ali lahko v njem uporabim citat iz forumskega sporočila?

Verjetno se ne bo zgodilo nič slabega, če ga boš uporabil. Vendar je bolje, da vprašaš za dovoljenje. Sporočila namreč odražajo trenutna občutja in misli pisca. Razmisli, ali bi bil sam vesel, če bi bral v jutranjem časniku, kaj si rekel prejšnji večer v vaški gostilni, ko si že popil nekaj kozarčkov.

Ali lahko objavim prijateljevo zasebno sporočilo, ki je polno argumentov za debato na forumu?

Ne stori tega brez dovoljenja. Objavljanje zasebnih sporočil brez avtorjevega dovoljenja je še posebej grdo.

Našel sem kup vprašanj in odgovorov (FAQ) na temo, ki teče tudi na forumu. Ali jih lahko uporabim?

Lahko objaviš povezavo ali uporabiš krajši citat. Nikakor brez dovoljenja ne kopiraj obsežnejšega gradiva (poglavij ali celote). Povsem mogoče je, da bo nekega dne želel avtor to sam storiti. Na žalost ni predpisana prava mera uporabljenih materialov, zato je odločitev prepuščena presoji posameznika.

Tale vprašanja in odgovori so mi tako všeč, da bi jih rad poslal prijatelju. Ali smem?

Ja, lahko. Namenjena so vsem. Toda, ne pozabi na vseh elektronskih in papirnatih kopijah napisati opombe o avtorju.

V originalnem tekstu sem našel napake. Jih smem na kopijah popraviti?

Ne. Zelo grdo je popravljati napake v delu, ki ga je ustvaril nekdo drug. Pošlji avtorju vljudno pismo z opozorilom o napaki. Velika možnost je, da bo avtor upošteval vašo pripombo, če je upravičena. Na kopiji lahko dopišeš opozorilo o napaki, ne pa je popravljati.

Lahko skeniram karikaturo iz časopisa in objavim na internetu, da se bodo smejali tudi drugi?

Nikakor ne. Tvoja želja je vredna pohvale, toda avtorsko pravico za karikaturo ima časopis ali avtor.

Toda, zakaj ne? Saj ne bo nikomur hudega.

Lahko da na kratek rok ne bo nobene škode. Toda, zapomni si, da zakon o zaščiti avtorskih pravic obstaja prav zato, da ima od svoje kreacije koristi avtor. Če jo boš objavil zastonj, časopisna hiša pa se bo kasneje odločila objaviti karikaturo za plačilo, je tvoja objava vplivala na njihov potencialni trg.
Lahko se tudi zgodi, da bodo časnikarji zelo jezni, ko bodo odkrili objavo. Lahko ti zelo zagrenijo življenje. Zakon je na njihovi strani.

In za konec si zapomni: skrb za zaščito avtorskih pravic (Copyright) ni samo stvar lepega obnašanja, temveč je zakon.

Viri:
- Shea, V., "Netiquette", San Francisco: Albion Books,1994,

http://www.albion.com/netiquette/

-

http://icb.usp.br/~artromin/netiquete.html

RAW ali JPEG

Zakaj sploh uporabljati RAW? 

Večno vprašanje ki si ga zastavlja vsak fotograf, vsaj na začetku svoje “fotografske” kariere.
Večina ljudi, ki vstopi v svet digitalnih zrcalno refleksnih fotokamer (DSLR) se že v trgovini, pri največkrat “slabo” poučenem prodajalcu in kasneje tudi pri prijateljih in znancih, ki jih kot “strokovnjaki” in “poznavalci” skrivnosti digitalnega fotografiranja vpeljejo v ta čudoviti svet sreča s stavkom: “Fotografiraj v JPEG-u, na uporabljaj RAW-a, je velik, barve so zanič, z njim ničesar ne pridobiš!”
Če ogromno fotografirate, potem pa enostavno odnesete digitalni medij (kartico) v najbližji fotolaboratorij, da vam izdelajo vaše fotografije, se z zgornjo fotografijo vsekakor strinjam in vam tudi sam svetujem isto početje. Če pa želite svoje fotografije najprej pregledati na svojem računalniku, slabe takoj zavreči, dobre fotografije pa v lastni postprodukciji obdelati, jim popraviti barve, nadzor beline, ostrino, kontraste, narediti izrez in poravnavo, skratka poskrbeti za brezhibno in kvalitetno fotografijo.

Kakšna pa je sploh razlika?

V dobrih svetlobnih pogojih narejene fotografije v JPEG zapisu in v najboljši kvaliteti so pogosto v primerjavi z RAW zapisom skoraj identične. In ko uporabnik ne vidi nobene opazne razlike začne po svetu razlagati, da je RAW samo izguba časa.

Napake, ki se pojavljajo pri takih “strokovnih” testiranjih so lahko tri: 

• JPEG je dober v dobrih ali vsaj predvidljivih svetlobnih pogojih. 
• uporabljal je slab RAW konverter ali pa ga samo ni znal uporabljati. 
• razlik med RAW in JPEG ne smemo iskati samo v posledicah JPEG kompresije in količini detajlov, ki jih uspejo ohraniti. Zadevo je treba pogledati (in razumeti) malo bolj natančno.

Detektorji svetlobe (pixli) v fotoaparatu ne zaznajo razlike med barvami. Vsak pixel ima nad seboj rdeč, zelen ali moder filter, potem pa se iz skupin različno obarvanih pik ustvari slika. To seveda pripomore k nižji ostrini slike (razen pri Foveon senzorjih, kjer so po trije pixli postavljeni eden nad drugim in vsi trije skupaj ustvarijo samo eno piko na končni sliki), zato jo je treba kljub najboljši optiki vedno softwarsko doostriti  z lokalnim povečanjem kontrasta.
 
Da bi nam bila slika bolj všečna, se ji (predvsem v kompaktnih aparatih) povečata še globalni kontrast in saturacija, se ji zmanjša šum in se ustvari lepa in praktična JPEG datoteka, že pripravljena za ogled na računalniku in tisk. Pred tem se uporabi tudi določena stopnja kompresije, ki datoteko pomanjša (če se odločite zu TIF namesto JPEG, kompresija ne uničuje podatkov). Poti nazaj ni. Vse informacije, ki so se v tem procesu izgubile, so izgubljene za vedno. 
Kar je še huje, slika, ki pride iz senzorja, ima vsako barvo opisano z 4096 različnimi nivoji (pri nekaterih aparatih še več), po pretvorbi pa jih ima samo še 256. To je sicer še vedno dovolj, da ustvarimo 16 milijonov barv, kolikor naj bi jih zaznalo naše oko, vendar je pa lahko premalo, če hočemo sliko naprej obdelovati. 

Predstavljajte si, da bi radi samo temnemu delu povečali kontrast: kar kmalu se prej zelo podobni nivoji sivine začnejo dovolj razlikovati, da se na enakomernih ozadjih pojavijo lise. Profesionalni fotoaparati pri izdelavi JPEG fotografije navadno minimalno ostrijo, spreminjajo kontraste ali dodajajo saturacijo, ker od profesionalnega fotografa pričakujemo, da mu je ohranjanje informacij za nadaljnjo obdelavo na računalniku bolj pomembno od takojšnje všečnosti fotografije. V boljših aparatih lahko tudi sami določimo, v kolikšni meri naj procesirajo sliko. Ampak če se že odločimo, da bomo sliko naknadno obdelovali, zakaj potem ne bi slikali RAW? 

RAW datoteka pa se vsemu temu izogne in zapiše natanko to, kar pride iz senzorja. Je le kup modrih, zelenih in rdečih pikic različne intenzitete. Pri večini fotoaparatov so zapisane z 12 biti, torej ima tu vsak barvni kanal še vedno 4096 nivojev. Slabost tega zapisa je, da ni pripravljen za takojšen ogled na računalniku, ampak ga je treba odpreti v posebnih programih, namenjenih konverziji v običajne zapise. Torej programih, ki iz nje naredijo to, kar je pri direktnem JPEG zapisu naredil fotoaparat. Sedaj lahko vsaki sliki posebej spreminjate parametre kontrasta, ostrine, določate način ostrenja, sliko dodatno doosvetlite ali zatemnite in sproti vidite rezultate. Večina ljudi misli, da je to delo zelo zamudno, pa ni. Večina teh RAW konverterjev namreč omogoča t.i. batch processing: če imate skupino slik, ki potrebujejo enake nastavitve, jih lahko enostavno obdelate naenkrat. Večinoma ni treba vsake slike posebej odpirati, obdelati in zapirati, kot to običajno počnemo. Imamo serijo thumbnailov in ko na kakšnega kliknemo, se nam prikaže pripadajoča slika, ki ji  drsniki nastavimo parametre in ko smo z rezultatom zadovoljni jo pošljemo v obdelavo, ki se dogaja v ozadju. Mi pa se lahko takoj ukvarjamo z naslednjo sliko.

RAW konverterji navadno omogočajo nastavitev več parametrov, kot jih omogoča sam aparat. Poleg klasičnega kontrasta, ostrine in saturacije so tu tudi kontrola korekcije šuma, krivulj, vinjetiranja, geometričnih napak, itd.
Rezultate vidite vnaprej, preden gre slika v procesiranje. Vse nastavitve, ki jih določite, se shranijo v posebni datoteki, sama raw slika ostane vedno nedotaknjena, torej se lahko čez določen čas odločite, da bi jo radi še enkrat razvili s popolnoma različnimi parametri, ne da bi zaradi prve obdelave karkoli izgubili.

Torej, iz navedenega je razlika in uporabnost enega in drugega zapisa več kot jasna, odločitev pa prepuščam vsakemu izmed vas. 

Ko boste enkrat presegli prvi nivo digitalnega fotografa (obdobje, ko v laboratorij odnesemo kartico in pričakujemo dobre fotografije) in prešli na “višji” nivo, v katerem boste fotografije naložili na računalnik ter postali malo bolj kritični do svojega dela (s tem mislim, da bo končno kak neuspel posnetek hitro končal v košu), boste ugotovili, da med fotografiranjem v JPEG in RAW ni več veliko razlike. 
Vsak fotograf na tem nivoju že pregleda vsako fotografijo, izbriše neuspele posnetke, uporabi orodje za kontrasre, pojača barvi razpon, uporabi orodja za izrezovanje in poravnavanje za popravljanje kompozicije ….

…. No in od tu naprej je razlika med uporabo zapisa v JPEG ali RAW še zelo majhna, seveda v smislu post produkcije oz. kasnejše obdelave fotografije. Vse zgoraj omenjene postopke naredi skoraj vsak od nas in mnogi vse svoje fotografije delamo v RAW-u, saj imamo nad svojim izdelkom popolni nadzor.

Sistem pridobivanja fotografskih nazivov

KJE JE FOTOGRAFIJA DANES

Razvoj tehnike je vplival tudi k razvoju fotografije, tako da se je osnovnim zakonitostim fotografije pridružila možnost tehnične obdelave, s katero si pomagamo pri umetniškem izražanju, s katerim dobijo fotografije dodatno osebno noto. Slovenski fotografi pri svojem delu opažamo, da segajo naši rezultati v sam svetovni vrh.

Naše delo je bilo do sedaj morda manj opaženo, saj očitno nismo javnosti poučili o svojem delu in načinu izobraževanja, izpopolnjevanja in nenazadnje tekmovanja, ki se odvija na mednarodni in domači fotografski sceni.

Delo fotografa, ki želi preseči osnove "obrti" ter zakorakati v svet umetniške fotografije, se meri s strogimi vatli mojstrov fotografije na razstavah in natečajih povsod po svetu. Za ocenjevanja skrbi strokovna žirija, katere člani so izbrani iz vrst fotografov, ki so zadostili kriterijem potrebnih mednarodnih uspehov.

V zadnjih nekaj letih skoraj ni natečaja, na katerem ne bi žiranti sprejeli kakega dela slovenskega fotografa, še več, upam si trditi, da skoraj ni natečaja na katerem ne bi kdo iz naše domovine prejel vsaj pohvalo, če že ne diplomo ali celo katero izmed medalj. V fotografskih krogih vsi vedo, kje je Slovenija in prav nikogar ni, ki bi našo drago domovino zamenjeval s Slovaško in to izključno zaradi rezultatov, ki so vrhunski.

Ali ni, dragi bralci, to vsekakor velik prispevek k promociji naše domovine?

Kako deluje?

Ker je malo šol, kjer lahko fotografi pridobivamo strokovno izobrazbo, katera te sicer izuči obrti, ne razvije pa tvojega umetniškega občutka in načina umetniškega izražanja smo se predvsem zaradi slednjega pričeli povezovati v fotografska društva. Teh je v naši domovini nekaj deset in večina njih je združena v državno krovno organizacijo, Fotografsko zvezo Slovenije (v nadaljevanju FZS).

V dolgih desetletjih delovanja je FZS izdelala jasna pravila za dodeljevanje naslovov fotografom. Naslovi FZS so častni, strokovni in razstavljalski in ravno slednjim se želim podrobneje posvetiti.

Razstavljalski naslovi so:

• fotograf 3. razreda FZS /okrajšava F3 FZS/,
• fotograf 2. razreda FZS /F2 FZS/,
• fotograf 1. razreda FZS /F1 FZS/,
• kandidat za mojstra fotografije FZS /KMF FZS/,
• mojster fotografije FZS /MF FZS/

Za lažje razumevanje bom navedel še nekaj podatkov - vsak kandidat mora za podelitev posameznega naziva prejeti določeno število točk in sicer:

• za naslov F3 FZS 30 točk
• za naslov F2 FZS 100 točk
• za naslov F1 FZS 200 točk in pozitivno ocena umetnostnega sveta FZS za kolekcijo 10 fotografij
• za naslov Kandidat - KMF FZS 700 točk, od tega vsaj 50 na meddržavnih razstavah ter najmanj 4 nagrade na razstavah 1.,2.in 3.stopnje, hkrati pa potrebuje še pozitivno oceno umetnostnega sveta za predloženo kolekcijo 20 fotografskih del in da pripravi vsaj eno samostojno fotografsko razstavo
• naslov Mojster fotografije MF-FZS se podeli kandidatu, ki na razstavah osvoji najmanj 1200, od tega vsaj 100 na meddržavnih razstavah in da mu je bilo podeljenih najmanj 8 nagrad na razstavah 1., 2. in 3. stopnje, da je bil najmanj 3 leta kandidat za mojstra fotografije, da dobi pozitivno oceno umetnostnega sveta za predloženo kolekcijo 30 fotografskih del in pripravi najmanj dve samostojni razstavi.

In koliko točk lahko dobiš na posamezni razstavi? To lahko razberemo iz spodnje tabele:



Pot vsakega posameznika, ki se odloči osebnostno in fotografsko napredovati je vsekakor težavna, podvržena konstantnemu izobraževanju ter izpopolnjevanju fotografske tehnike in ker se je z digitalizacijo spremenil tudi način obdelave fotografij, mora sodoben fotograf dobro obvladati še vsaj en računalniški program za obdelavo fotografij. Da posameznik zbere dovolj točk za višje fotografske naslove je potrebno veliko časa, znanja in ogromno odrekanja.

Zaključek

Iz navedenega je razvidno, da se je težko prebiti v sam svetovni vrh, kamor trenutno Slovenska fotografija sodi. Kakor sem že omenil, že nekaj let na večini mednarodnih salonov, ki so pod patronatom FIAP slovenski fotografi dosegajo vrhunske rezultate in so v samem vrhu svetovne fotografske scene.